Resnična zgodba. Zgodilo se je pred par dnevi v trgovini. Mamica in po moji oceni 4-letnik, sta stala pred policami s sladkarijami. Ker je "mulček" na vsak način želel izsiliti čokolado in se mama s tem ni strinjala, mi je zabrusila: "Če ne boš priden, te bodo vzeli migranti!"
- Ne daj mi usmiljenja, bodi mi človek, kot sem ti človek – jaz / Srečko Kosovel
- Čas je za evolucijo človeka
- Človeka spoznaš z namenom
Priznam, da so me besede mame precej šokirale. V bistvu tako, da sem razmišljal, če bi pristopil in jo vprašal o dveh stvareh - zakaj je potrebno otroka strašiti in kakšne veze imajo migranti z njenim strašenjem. Pa vendar nisem. In mi je bilo kasneje žal. Pa vendar je to njena stvar in stvar njene vzgoje. Kdo sem jaz, da bi ji lahko pametoval?
Zamislil sem se ob tem dogodku in ugotovil, da smo ljudje že dolgo časa nazaj izgubili empatijo. Da danes so Romi, jutri Bosanci, potem migrantje tisti, ki so "problematični". Da nikoli ljudi ne gledamo skozi prizmo, da so tudi oni ljudje. In ja, pogrešam čase, ko bo človek človeku človek.
Ko ne bo strahu pred ljudmi o katerih ne vemo ničesar. Ko ne poznamo njihove kulture, pa vendar si želimo, da bi jim vsilili svojo kulturo - ker edino tako se bomo počutili varno. Ko ne bo strahu pred drugo barvo kože, ko ne bo predsodkov o tem, kaj so ti ljudje in kakšne vere so. Verjetno bo za to moralo miniti še mnogo let, pa vendar sem od nekdaj verjel, da smo ljudje dobri v sebi, da je pokvarjenost zgolj posledica slabih izkušenj posameznikov.
Vendar sem se motil. Oziroma sem na svet gledal skozi svojo prizmo, ki je pričarala vse skupaj na precej lepši način, kot opažam vzorec sedaj. Sam verjamem v dobro v ljude in to se mi tudi z dobrim vrača. Lahko pa bi bil prestrašen pred vsem neznanim, kar v končni fazi so migrantje in bi se lahko bal lastne sence, ker bi do takšnih informacij prišel preko različnih medijev, ki jim je povšeči, da strašijo narod.
Pa vendar si želim, da bi nekoč živel v svetu, kjer ljudje ne bi več poznali strahu. Utopija, vem. Ampak upanje umre zadnje. In namesto, da bi bili ljudje prestrašeni ob vsaki drugačnosti, bi bil neskončno srečen, če bi jo ljudje začeli sprejemati in bi na podlagi lastnih izkušenj ustvarjali svoje mnenje. Ne na podlagi tistih, ki imajo v žepu svojo agendo in ki se počutijo bolj polni in močni, ko imajo za seboj prestrašene ovčke. Mogoče pa je čas, da človek človeku postane človek. Ne glede na barvo, vero, spolno usmerjenost ... Mogoče ...
Posted from my blog with SteemPress : https://www.had.si/blog/2018/06/11/clovek-cloveku-clovek/