Slovenska pot na Ledine in moj strah pred višino

Zadnje čase sem malce bolj športno aktiven. Se pozna, da imam več časa in da imam malce bolj nore ideje, kot pa bi jih imel sicer. Človek živi samo enkrat in na koncu ti je vedno žal zgolj za vse tisto česar nisi storil. Včeraj sem se odločil, da grem sam na Ledine. Po Slovenski poti, ki za nekoga, ki ima strah pred višino (ja, jaz ga imam) mogoče ni najboljša izbira.

Pred mnogimi leti sem vsako poletje 14 dni preživel na Ledinah. Kranjska koča je bila destinacija smučarjev, ki smo poleti lahko smučali na ledeniku. Spomini na tiste dni so še vedno lepi in včeraj zjutraj sem pomislil na Ledine. Se spravil v avto in odpeljal do Jezerskega. Na parkirišču pustil avto in jo mahnil v hrib.

Ko sem pri postaji tovorne žičnice razmišljal katero pot naj izberem, sem izbral desno. Slovenska pot naj bo tokrat. Med sopihanjem v hrib sem razmišljal o odločitvi. Glede na to, da se je nebo oblačilo, me je parkrat stisnilo, ko sem prečil sneg in imel pred seboj steno s klini in "zajlo". Vendar, kot sem omenil že zgoraj, živim samo enkrat.

Stisnil sem zobe, pogoltnil slino in naredil prvi korak. In drugega. Pogled je bil fokusiran na korake pred seboj in niti za trenutek nisem pogledal navzdol in okoli. Precej neprijeten občutek se je še stopnjeval, ko je začelo pihati. Za trenutek sem razmišljal, če bi se vrnil nazaj ... Ne, to ni niti opcija. Torej mi ni preostalo nič drugega, kot da nadaljujem pot in se poskušam fokusirati na steno. Poskusil sem čim bolj odmisliti vse strahove in se prepustil adrenalinu, ki je naredil svoje.

Uspelo mi je. Prečil sem najtežji del, predvsem pa se nisem ustavil, ali pa se premislil. V bistvu sem bil ponosen nase, ker mi je uspelo uresničiti to željo in premagati ta strah, ki je prisoten.

Do Kranjske koče na Ledinah sem potreboval malce manj kot uro in tam sem začel podoživljati trenutke iz otroštva. Tudi vonj v sami koči je še vedno enak - spomnim se, da sem tam prvič jedel pire iz vrečke in najboljše palačinke za večerjo. Ni se veliko spremenilo v zadnjih 25 letih. No, jaz sem se spremenil. In prav je tako.

Ker je začelo rahlo deževati, sem se odločil, da grem nazaj po bolj preprosti poti. In odločitev je bila dobra, kajti na "zlizanih" skalah je precej drselo in na srečo sem imel s seboj pohodne palice (ja, tudi to sem uporabil prvič), ki so mi olajšale pot navzdol. Pot navzdol je bila precej hitrejša, saj sem porabil manj kot 40 minut, da sem prišel do avta.

In seveda ... Sem skočil v Planšarsko jezero ...

Posted from my blog with SteemPress : https://www.had.si/blog/2018/07/22/slovenska-pot-na-ledine-in-moj-strah-pred-visino/