Gost ima vedno prav / razen v Portorožu, ko naročiš pizzo brez sira

Portorož. Turistično mesto. Vsaj naj bi bilo. Pa vendar je to mesto, kjer sredi oktobra ob 1. zjutraj ne moreš dobiti več pijače. In kjer sobe v 4* hotelu stanejo sredi oktobra od 80 - 100 evrov. Toliko o turizmu in o tem, koga želijo privabiti v Portorož. Očitno se jim zdijo mladi nepomembni in so hoteli raje na pol prazni, kot da bi spustili cene in jih napolnili.

In v Portorožu obstajajo tudi lokali s hrano. Sicer se z veganskim načinom prehranjevanja zmanjša število lokalov, ki jih lahko obiščem, vendar ponavadi s pizzami res ni problema, saj to ni noben znanost. No, v Portorožu se ti lahko zgodi, da ti natakar želi dokazati, da kot gost seveda nimaš prav, namesto, da bi se zgolj opravičil in priznal napako.

Zgodba se začne takole. Lep sončen dan v Portorožu. Naporna noč za nami in med pavzo za kosilo na Golden Drumu je seveda potrebno skočiti nekaj pojest. Ker se je predavanje zavleklo poiščemo lokal s pizzami, ki je najbližje hotelu Slovenija. Pride natakarica in naročimo: "dunajca", kraško pizzo in zame zelevnjavno pizzo brez sira. Zraven naročimo tri enake pijače. Ko natakarica ponavlja naročeno in ko omeni vegetarijansko, pozabi omeniti brez sira - vendar ji še enkrat povem, da prosim za pizzo brez sira.

Vrt restavracije se je polnil in precej hitro dobimo hrano na mizo. Pogledam pizzo in na njej vidim masten sir - sicer je ponavadi zelenjavna pizza brez sira precej "suha" in precej prazna. Vzamem nož in se dotaknem sira, ki se prime na nož in se razvleče, ko dvigujem nož. Tudi okoli skorje na pizzi je precej sira, ki je drugače zapečen kot testo. Se zgodi, pomislim. In čakam, da pride kdo od natakarjev mimo in da ga vprašam o tem, če so se zmotili. Po par minutah čakanja se odločim, da poiščem personal in s pizzo v roki, zelo umirjen, oddidem v restravracijo.

Ko vstopim v prostor, z zelo normalnim glasom vprašam, če so se mogoče zmotili in sem dobil pizzo s sirom. Pristopi najstarejši natakar in pogleda pizzo in kot strokovnjak odgovori: "Ne, na tej pizzi ni sira. To so narezane bučke".

Ok. Očitno me bodo poskušali prepričati, da ne znam ločiti bučk od mastnega sira. Še vedno v zelo spoštljivem tonu nadaljujem s tem, da pač bučke niso enako sir in da se testo ne zapeče dvakrat, ampak se zapeče sir na testu. Poleg tega pa pokažem na večji kup sira, ki se je, če si ga prijel vlekel.

Pristopi drugi natakar, pogleda pizzo in zaključi: "Na tej pizzi ni sira."

Razumem. Ne bodo priznali napake in zgolj in samo izrekli magičnih besed - oprostite, naša napaka, bomo popravili. Pizzo pustim na šanku in oddidem ven za mizo. Pijem svoj sok in čez par minut pride prvi natakar in v roki drži pizzo. V bistvu sem bil vesel, da so naredili novo pizzo in mi jo da na mizo in reče: "Sem preveril pri peku pizz in na tej pizzi ni sira".

Hmm. Resno? Temu se reče odnos do gosta v Portorožu. Prišel me je prepričevati, da se motim. Ponovim svoje besede od prej in mu pokažem, za dodatni dokaz, da je na nožu še vedno sir. Strokovno vzame nož v roko, ga povoha in zaključi: "To ni sir". Sam se začnem smejati, kajti z arogantnimi ljudmi zelo težko shajam. Natakar mi ponudi, da mi pripravijo še eno pizzo, zelenjavno brez sira. In jaz se zahvalim za to, saj me je ves tek že zdavnaj minil.

Natakar začne razlagati, da se oni trudijo, da znajo pripraviti vegetarijanske jedi in da jim ni vseeno in da mi lahko pripravijo "pašto s paradižnikom". Še enkrat se zahvalim in povem, da me je vse skupaj minilo, če mi poskušajo dokazati, da ne ločim sira od bučk in če ne vem, kaj je sir na pizzi. Še vedno sem dokaj miren, ker je bil vrt poln ljudi in se mi ni dalo narediti ekscesa.

Plačamo in oddidemo in takrat pride za menoj natakar, ki me še enkrat poskuša prepričati, da na pizzi ni bilo sira. #WTF Povzdignem glas in ga glasno vprašam: "Oprostite, imate občutek, da ste vi tukaj gost ali jaz? Tretjič me poskušate prepričati, da ne vem kaj je sir in me poskušate prepričati, da sem očitno "delusional". Mogoče pa je točno v tem problem turizma v Portorožu. Ker ne razumete kdo je gost in da ima gost prav."

Moj monolog je bil glasen, predvsem pa so ga slišali tudi ostali gosti v restavraciji. Zaključil se je dokaj preprosto: "Če bi takoj priznali, da ste storili napako, bi bilo vse ok. Se zgodi. Smo ljudje. Ko pa poskušate prepričati človeka, da se moti in dokazati, da nima pojma, pa ste na tankem ledu. Jaz sem v končni fazi tisti, ki plačam za to, kar dobim na krožnik. In če sem normalen, potem ne poskušajte dokazati stvari o katerih se vam očitno ne sanja prav veliko. Včasih je dovolj samo oprostite in ja, naša napaka."

Ker sem bil ravno razpoložen, sem od nekje privlekel še malce boljši argument: "Če pač trdite, da na pizzi ni sira, jo lahko odnesem na senzorični test. Si predstavljate, da sem alergičen na sir in bi zaradi zaužitega sira padel v komo? Bi se počutili ok? Želel sem samo pojesti pizzo brez sira in nikakor nisem želel imeti trikratnega ponavljanja besed, ki jih očitno niti ne slišite."

V tistem trenutku sem se zavedal, da je vsaka nadaljna konverzacija nesmiselna. Vendar me je natakar očitno slišal in mi je rekel: "Ko pridete naslednjič v Portorož, imate pri nas zastonj pizzo."

Resno? Mogoče ni razumel, da me ta pizzerija nikoli več v življenju ne bo videla. Nisem osel in ne grem dvakrat na led. Ker si sam plačujem te stvari imamo možnost izbire lokalov kamor grem. In s takšnim odnosom - ja, restavracija in pizzerija, ki je namenjena zgolj in samo gostom. Žalostno, ampak to je odraz turizma v Portorožu ...

p.s.: fotografija pizze je simbolična. Namreč, fotografijo pizze na kateri je en beluš iz konzerve, kos artičoke, malce naribane bučke in malce paprike, ne bi želel objaviti ...

Posted from my blog with SteemPress : https://www.had.si/blog/2018/10/20/gost-ima-vedno-prav-razen-v-portorozu-ko-narocis-pizzo-brez-sira/