TOMOV SKRIVNI OBISK DOMA 2

žrebe na odgovor. Nikoli ni imel hudobnih namenov, in tako
dobrega srca zlepa nima kak otrok« -in zajokala je
»Prav tak je bil tudi moj Joe
zmerom poln vražjih muh,
in uganjal je vse mogoče porednosti, zraven pa je bil tako
nesebičen in prijazen kot le kaj -in Bog mi pomagaj,
mislim, da sem šla in ga namlatila, češ da je vzel tisto smetano
pa mi ni prišlo na misel, da sem jo sama zagnala proč, ker se je
skisala, in zdaj ga ne bom več videla na tem svetu, nikoli
več, ti ubogi, po nedolžnem tepeni fant! In gospa Har jeva
je zaihtela, kakor da ji hoče počiti srce Oll
Upam, da je Tomu bolje tam, kjer je zdaj,« je rekel Sid
»ampak ko bi bil prej v nekaterih rečeh boljši
»Sidk Tom je kar čutil, kako je stari gospe zažarelo oko
čeprav ga ni mogel videti. »Niti besede več proti mojemu
Tomu, zdaj ko ga ni več! Bog bo že poskrbel zanjtebi ni
treba skrbeti za to, gospodič mladi! Oh, gospa Harperjeva,
ne vem, kako bom živela brez njega. V tako tolažbo mi je bil
Čeprav me je trpinčil, da mi je hotelo srce odpovedati.
Gospod daje in Gospod je vzel-blagoslovljeno bodi
Gospodovo ime! Ampak to je tako bridko oh, tako bridko!
Sc zadnjo soboto mi je Joe prižgal žabico prav pred nosom,
pa sem mu táko prisolila, da se je zvrnil. Se sanjalo se mi tedaj
ni, kako kmalu boOh, ko bi se to še ponovilo, objela in
blagoslovila bi ga za to.«
Da, da, da, čisto dobro vem, kako vam je, gospa Harper
jeva, prav natanko vem, kako vam je pri srcu. Komaj včeraj
opoldne je bilo, ko je Tom vzel mačka in ga a Smrtjo
bolečinam, in zares sem mislila, da bo žival preobrnila vso
hišo. In Bog mi odpusti, krenila sem Toma z naprstnikom po
glavi, ubogega fanta, tega ubogega, dragegą fanta. Pa zdaj je
že pretrpel vse svoje bridkosti. In ko sem ga poslednjič slišala
govoriti, mi je očital
Ali tega spomina stara gospa ni več prenesla in moči so jo
čisto zapustile. Se Tom sam je zasmrkal bolj se je smilil
sam sebi kot komur koli drugemu. Slišal je, kako se je Mary

jokala, in kako je zdaj pa zdaj rekla káko prijazno besedo zanj
Sam sebi se je zazdel tako plemenit kot še nikoli poprej. Tetina
žalost pa ga je tako zelo ganila, da bi se bil najrajši pognal
izpod postelje, da bi vzkipela v veselju in tudi teatralična
vzvišenost takega prizora bi bila zelo po njegovi čudi, vendar
se je premagoval in ležal pri miru.
Poslušal je naprej in iz raznih drobcev pogovora razbral
da so najprej domnevali, da so dečki utonili, ko so šli plavat;
potem so pogrešili mali splav; nato so nekateri dečki povedali,
kako so pogrešanci obljubljali, da bo mesto kmalu »nekaj
slišalo«; modrijani so »povezali to in ono« in sklenili, da so se
dečki odpeljali s splavom in da se bodo kmalu pokazali v
sosednjem kraju niže ob reki; ali proti poldncvu so našli splaw
obtičal je bil na misurijskem bregu sedem, osem kilometrov
pod mestomin tedaj je upanje ugasnilo; gotovo so utonili,
sicer bi jih bila lakota prignala domov vsaj do noči, če že ne
prej. Da so trupla iskali tako brez uspeha, so si razlagali samo s
tem, da so se dečki gotovo utopili sredi toka, zakaj drugače
bi se bili rešili na breg, saj so dobro plavali. To je bila noč s
srede na četrtek. Če trupel do nedelje ne najdejo, se bo treba
povsem odreči upanju, in tisto jutro bodo opravili pogrebne
molitve. Tom je vzdrgetal.
Gospa Harperjeva je ihté voščila lahko noč in hoiela oditi
Tedaj sta ženi, ki sta žalovali vsaka za svojim dečkom, obe
hkrati začutili isto, vrgli sta se druga drugi v objem in se poto-
lažili z dolgim jokom, preden sta se ločili. Teta Polly je govorila
dosti bolj prisrčno kot po navadi, ko je voščila lahko noč
Sidu in Mary. Sid je malo smrkal in Mary je odšla, jokaje iz
vsega srca.
Teta Polly je pokleknila in molila za Toma tako ganljivo,
tako proseče, in s tako ljubeznijo v besedah in v starem drhte
čem glasu, da je bil Tom spet ves oblit s solzami že dolgo prej,
preden je končala
Potem ko je legla, je moral biti še dolgo pri miru, zakaj
teta je spet in spet potrto vzklikala, se nemirno premetavala...