ŽALOIGRA NA POKOPALIŠČU

Kakor po navadi sta morala Tom in Sid ta večer ob pol
desetih v posteljo. Izmolila sta svoje molitve in Sid je kmalu
zaspal. Tom pa je ležal buden in nemirno, nestrpno čakal. Ko
se mu je zdelo, da bi se moralo že kmalu zdaniti, je slišal, kako
je ura odbila deset! To je bilo obupno. Bil bi se preobračal in se
metal sem in tja, kot so ga silili živci, pa se je bal, da bi zbudil
Sida. Zato je ležal pri miru in strmel v temo nad seboj. Vse je
bilo strahotno tiho. Polagoma so se začeli iz te tišine luščiti
drobni, komaj zaznavni šumi. Na uho mu je začelo prihajati
tikanje ure. Stari tramovi so začeli skrivnostno pokati. Stopnice
so rahlo škripale. Očitno so se klatili duhovi. Iz sobe tete Polly
je prihajalo enakomerno, pridušeno smrčanje. Potem se je
oglasilo utrudljivo crčanje črička, za katero človek z vso svojo
bistroumnostjo ne more ugotoviti, od kod prihaja. Potem je
Toma obšla zona, ker se je v steni ob posteljnem vzglavju po-
šastno oglasilo tikanje kukca to je pomenilo, da so nekomu
dnevi šteti. Nato se je v nočni zrak vzdignilo tuljenje psa v
daljavi, in odgovorilo mu je šibkejše tuljenje iz še večje daljave.
Tom je trpel smrtne muke. Naposled je bil prepričan, da je čas
potekel in da se je začela večnost, proti svoji volji je začel dre-
mati; ura je bila enajsto, pa je ni slišal. Potem se mu je v napol
izoblikovane sanje pomešalo prav obupno mijavkanje. Predra-
milo ga je odpiranje okna v soseščini. Ko je nekdo zavpil
»Vššc! ti vražja mačka! in je prazna steklenica treščila ob zadnjo
steno tetine drvarnice, se je Tom povsem prebudil, in samó
minuto pozneje je bil že oblečen, smuknil je skozi okno in se po
vseh štirih plazil po strehi prizidka. Spotoma je enkrat, dvakrat
previdno zamijavkal; potem je skočil na streho drvarnice in od
ondod na tla. Tam je bil Huckleberry Finn s svojo mrtvo mačko
Dečka sta odšla in izginila v temo. Pol urc pozneje sta že gazila
po visoki travi na pokopališču
Pokopališče je bilo tiste vrste, kot so bila stara pokopališča
na Zahodu. Postavljeno je bilo na hribu, kaka dva kilometra od
mesteca. Okoli njega je bil majav plot, ponekod že nagnjen
navznoter, drugod navzven, lc pokonci ni stal nikjer. Vse po-
kopališče je bilo zarastlo s travo in plevelom. Vsi stari grobovi
so bili pogreznjeni, nagrobnega kamna ni bilo nobenega; nad
grobovi so se vosile črvojedne deske z zaobljenim vrhom, kakor
da iščejo opore in je ne najdejo. Nekoč je bilo na njih napisano
»Posvečeno spominu tega in tega, ali na večini izmed njih tega
zdaj ne bi bilo mogoče več prebrati, tudi ko bi bilo svetlo
V drevju je ječal rahel veter, in Tom se je bal, da utegnejo
biti to duhovi umrlih, ki se pritožujejo, ker jih motita. Dečka
sta govorila malo in le pridušeno, zakaj težilo jima je duha, da
hodita ob takem času na takem kraju in da je vse tako slo
vesno in tiho. Našla sta visoki novi grob, ki sta ga iskala, in
se zalezla v zavetje za tremi velikimi bresti, ki so rastli v gruči
nekaj korakov od groba
Potem sta molče čakala, zdelo se jima je, da zelo dolgo
Mrtvo tišino je motilo edinole skovikanje sove v daljavi. Toma
so začele misli mori, mora si je dati duška s pogovorom
Zato je šepetaje rekel:
»Huck, kaj misliš, ali je mrličem prav, da sva tukaj?«
Huckleberry jc zašepetal:
»To bi tudi jaz rad vedel. Strašno slovesno je tu, kajneda?«
Mac res.«
Nastal je daljši premolk, med katerim sta dečka sama pri
sebi premišljala o tej stvari. Potem je Tom zašepetal: