Centralni manifestativni del štrajka izobraževalcev in vzgojiteljev se je ravnokar končal. Dokaj sterilno je vse skupaj izzvenelo, vidno brez kakršne koli večje razgibanosti…, iznajdljivosti, presežkov… Domače in. Domačijsko.
Tako nerodno (trema…, strah pred nastopanjem, agorafobija…, same značilne antipolitikalije VSEH družbenih bitij) je, med drugim, bilo nastopajočim – razen gospe, ki je govorila v dokaj kleni angleščini - , da se dobesedno z lune vidi, da bi vsi skupaj morali iti v šolo. Štrajkanja…! Dobesedno.
Seveda, tudi štrajkati je treba znati – pa še kako, lujbi pridneži ano pohlevneži! - in ne zadošča za to zgolj nekaj takega, kot je »imeti dober razlog«, ki da je vrhu vsega še »pravičen« ino. Objektiven.
Kratko malo, vse skupaj je izzvenelo leseno, na ravni besed pa je bilo ujeto v značilnih predpotopno-protestantskih ujmah »dela« in čivkanja real-soc in kapit-soc kozjih. Molitvic. Učinkovitosti and nagrajevanja za. Učinkovitost.
Seveda že veste, da so to tiste molitvice, ki čivkajo o onem pregovornem »delo gor, delo dol«, ki so zvrhano polne »poštenega dela«, »pridnosti«… , potem pa se – kako predvidljivo! – še za nameček iztečejo v ono pregovorno »hočemo tudi biti pošteno plačani«… Skratka, raven je ostala pristno samoinfantilizirajoča: »mamica moja – Miji smo bili zeeelooo pridni, zdaj bi pa radi odšli še v kino… ino dobili tudi vsaj za. Karamele«…
Je pa kljub temu, da gre za osnovnošolsko (če že ne na ravni vrtca) formo štrajkanja, le bilo videti, da se tovrstno moledovanje in liturgije dela iztekajo… Le da se zdi, da gre pri tem za pristno jezo, ki pa je – to je bilo videti - že občutno bližje, kot je bila pred kakšnim letom dni.
A ta prava jeza bo v resnici nastopila šele na tisti točki, ko bodo vzgojitelji in izobraževalci sami dojeli ter vsaj še hkrati nase sprejeli, da so po medvedje odspali zadnjih četrt stoletja in da zadeva »plač v javnem sektorju« nima nobene resne neposredne zveze ne s poštenostjo, ne z delom in ne z delavnostjo…, a tudi ne preveč s produktivnostjo in podobnimi ekonomskimi parafernalijami, s katerimi moralizirajo (»visoka rast, tudi Mi bi malo drobtinic z mizice gospodarjev…, evo vidite pridno mahamo z repkom pa nas še zmeraj ne uslišite«…).
Zadeva višji plač – tudi v javnem sektorju (ta padec v javne in zasebne jezikovne igre, je padec v neproduktivna in produktivna ekonomisterionska čvekanja značilna še za dobo pred Francosko revolucijo) – ima zvezo s politično-štrajkovno dejavnostjo, kar hoče reči nadvse sindikalnega (ali kakega podobnega) načina POLITIČNEGA delovanja.
In točno to je tisto, kar so zdravniki (FIDES, Kuštrin et co.…) počeli zadnjih dvajset let in kar sedaj uživajo v formi »plodov svojega dela«… Pozor pri tej vrsti jezikovne igre, ravno tako protestantskega rekanja: ne gre pri tem – kot se zdi poneumljenim ateističnim in tudi drugim kristjanom bolščečim v protestantske Multibutalske Oltarje Dela – za tisto delo v smislu »strokovnega« dela, pač pa v smislu odličnega delovanja sindikata in temu ustrezajoče politične (pogajalske…) dejavnosti zdravnikov.
Skratka, sploh ni šlo – IN TUDI NE GRE TER NIKDAR NE BO ŠLO - pri tem toliko (kaj šele izključno!!!) za gospodarsko-ekonomske (tako verniki služabništva in potunkani v managerske fundamentalizme »razumejo« POST-TOTALITARNO obstoječe), pač pa za hrematistično-politične reči…
Niso zadeve v zvezi s plačami, nagrajevanjem… »objektivne«, »ekonomske«… Tudi ne gibljejo se »po naravnih« ali »ekonomskih zakonitostih«…, pač pa so NADVSE odvisne od POLITIČNEGA, SINDIKALNEGA BOJEVANJA/DELOVANJA IN NE OD MOLEDOVANJA.
Šele takrat, ko tukajšnji z delom PRESEŽNO poneumljeni izobraževalci in vzgojitelji – ki točno s temi in takšnimi kozjimi molitvicami dela, pridnosti in garanja ter torej pohlevnosti ano bogaboječnosti kljukajo mlade skozi vse procedure izobraževanja in vzgoje – odkrijejo, da je v dobi znanja in torej »knowledge society« kjučna zadeva prav politično delovanje, jih bo zares. »Zmanjkalo«.
To slednje pa pomeni, da bodo zmožni nekaj premakniti ŠELE TAKRAT, KO PRETRGAJO TEMELJNO POPKOVINO Z RELIGIJO IN POST-IDEOLOGIJO DELA TER EKONOMSKIMI NAČINI SAMOBUTALJENJA, »MIŠLJENJA« IN »RAZUMEVANJA«.
Takrat bodejo počili od jeze, tudi in predvsem na sebe. Zaenkrat pa se še zmeraj gredo lepih duš, ki so jim za to in ono krivi drugi in od katerih še zmeraj prosijo, prosijo. Pridni.
p.s.
Upamo, da ni treba posebej poudariti ob tem, da je daleč najslabši nastopajoči med nastopajočimi v Ljubljani, danes bil tisti, ki je govoričil v imenu univerzitetnikov in akademikov. Tudi tu se je oprijemljivo videlo, da bolj zabite plasti tukajšnjega (a tudi širše) izobraževalcev in vzgojiteljev, kot je ta akademska, namreč že pregovorno sploh. Ni. Prikupno!
Če bi bilo drugače, ne bi bila vzgoja in izobraževanja na psu tako kot je danes… Če bi ne bilo tako, potem bi jih ne nek faliran študent zmogel nasankati z nekakšno šparovno zakonodajo kot je to bila tista, ki jo je naredil tisti učitelj na visoki birokratski šoli v Ljubljani.
Vse to, kar je danes pa so v veliki meri tudi posledice tistega velikega natega, pri katerem pa so se akademiki tako lepo bili. Naguzili.
Jim je prav torej tudi, da jih. Guzijo. Še naprej. Nežno.
Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič 