Pomlad v februarju ( 3 del zgodbe )

Njen direktor je zaupnik kvesture ter sestavlja spiske o ne-
zanesljivih profesorjih in dijakih. »Ta bo visel na prvem kande-
labru!« je rekel Andrej pridušeno, ko je prebral poročilo. Odšla
je sklonjene glave. Spodnja ustnica, močna in za odtenek groba,
ji je rahlo vztrepetala. >»Ta bo visel na prvem kandelabru!« ji
je brnelo skozi ušesa kot ropot vlaka ali brnenje aviona, ki mu
ne uideš, dokler si v njem.
»Prvi kandelaber... prvi kandelaber. . .«
V življenje, ki so ga doslej vznemirjali izpiti in redi, pro-
fesorji in verski dvomi, je hipno planilo nekaj strašnega: kri,
izdajalec, kandelaber!
»Bom jaz kriva njegove smrti?«
Dopovedovala si je: »Saj vse to ni nič novega in nenavad-
nega v sedanjih časih. Andrej, Zora, Stojan, vsi govorijo o akcijah
na kvesturine, karabinjere, izdajalce. In delajo vse to. Pripove-
dujejo o načrtih. Kako jih peče misel na judeža Lovšina, ki se
jim že tedne izmika! Vse to jim je tako preprosto in razčiščeno
v zavesti. In jaz jih občudujem in cenim, zlasti Andreja. Vsi
naokrog se navdušujejo zanje, dasi poznajo samo njihove podvige,
a njih samih ne. Čudna sem. Ne razumem sama sebe. Ne vem,
kaj mi je.«
»Bom jaz kriva njegove smrti?«
Milena je občutila, kako vse drugače je, če nekaj samo veš
in opazuješ od strani, ali pa če se iz opazovalca spremeniš v
sodelavca. Doslej ni še na nikogar pokazala s prstom: ta je judež!
Sedaj je bilo to prvič: ta je in poznam ga. To kljuje, peče, ne
da spati...
Po prstih je šla v sosednjo sobo, kjer je spal mlajši brat.
Po tihem je prižgala luč. »Ne smem ga zbuditi, ob osmih ima
že šolo, prvošolček!« Segla mu je s prsti v lase in ga narahlo
pobožala po zardelih licih. Začutila je trdnejša tla pod nogami.
Kako lepo, sladko in varno je ob njem! To je življenje. Sklonila
se je k njemu in ga poljubila. »Diši kot po svežem rženem kruhu!
se je nasmehnila. »Nič ne ve o kandelabrih in izdajalcih! Nič!
Včasih jo je zabolelo, kadar je sedeč mami na kolenih jedel ali
kadar je mami grel posteljo, toda zdaj je to brez pomena. Poljub-
ljala ga je na čelo, lička in usta, on pa je v spanju nenadno
dvignil glavico in jo z zobmi krepko butnil v brado. »O, bara-
bica! se je prijela za bolečo brado, se sunkovito vzdignila in
naglo ugasila luč.